Korekcijski faktorji so način za pravičnejšo delitev stroškov ogrevanja glede na manj ugodne lege posameznih stanovanj. Vemo namreč, da je se v stanovanjih z manj ugodno lego porabi več energije za doseganje iste temperature kot v stanovanjih z bolj ugodno lego. Z uporabo korekcijskih faktorjev pa se izenači vpliv lege in s tem tudi strošek ogrevanja, če gre za enako velika stanovanja, ki se ogrevajo na enako temperaturo.

Pravilnik daje etažnim lastnikom na izbiro tri metode za izračun oziroma določitev faktorjev:

  1. na osnovi celotnih toplotnih izgub posameznih delov stavbe, določenih v projektu centralnega ogrevanja (torej na osnovi obstoječe projektne dokumentacije, ki je bila pripravljena ob gradnji stavbe),
  2. na osnovi standarda SIST EN 12831 (torej nov izračun glede na sedanje toplotne potrebe posameznih delov stavbe),
  3. na podlagi vrednosti, pridobljenih v praksi na primerljivih stavbah, z upoštevanjem pravil tehnike.

V praksi se poleg teh treh predpisanih metod pogosto pojavlja tudi poenostavitev, ki bi jo lahko poimenovali "štetje zunanjih sten". Ta način je sicer zelo preprost za uporabo, ne zahteva veliko dodatnega dela in tudi strankam se pogosto zdi smiseln in razumljiv. Skozi čas se je izkazalo, da korekcija porabe samo na podlagi štetja sten ne daje dovolj natančnih rezultatov, zato smo v izračun vključili še druge elemente, ki vplivajo na porabo. Tudi pravilnik zahteva, da se pri izračunu upoštevajo pravila tehnike.

Želimo se čim bolj približati projektantskemu načinu izračuna, vendar pa ohraniti uporabniku prijazno ceno, zato smo za Vas izbrali način izračuna, imenovan "izkustveni faktor", vendar z zajemom čim večjega števila projektantskih podatkov.

Faktorji - primer izpisa Faktorji - primer uporabe